Božja roka

Renzo Brollo se je rodil v Gemoni del Friuli (Udine) leta 1971, kjer še danes živi in dela. Zase pravi, da je kompulziven pisatelj. Od leta 2009 je član uredništva Mangialibri, za katero bere in recenzira knjige. Bil je finalist za nagrado Teramo leta 2007, leta 2016 se je uvrstil na drugo mesto za nagrado Leggimontagna, leta 2018 prav tako na drugo mesto za nagrado Moak, leta 2017 pa je bil zmagovalec natečaja La Quara.
Njegove objave najdemo pri založbah Cicorivolta Edizioni (Racconti Bigami, Se ti perdi tuo danno, Mio fratello muore meglio in Metalmeccanicomio), pri Edizioni della Sera (La fuga selvaggia) in pri Bottega Errante (La montagna storta).
Julija 2019 je pri založbi Diastema Editrice izšel njegov zadnji roman Il guaritore, ki ga je navdahnila osebnost pevca, kastrata Carla Broschija – Farinellija.

Žirija za podelitev nagrade Frontiere Grenzen se je odločila, da bo s prvo nagrado za neobjavljeno zgodbo nagradila črtico »Božja roka«. Avtorju v njej uspe z le nekaj besedami opisati podeželsko vzdušje in naravo na podeželju Tilmenta, tako da že z nekaj stranmi odgovori na velik izziv – bralca preseneti in ga s trdno roko varno vodi po poteh strnjene zgodbe, bistre in s stališča sloga in pripovedovalčevega zornega kota nikakor banalne. Še posebej sta nas navdušili zrelost in svežina sestavka, ki je v nekaj vrsticah ponazoril prispodobo trpkega žalovanja otroka, ki je vse prezgodaj izgubil mamo. Bolečina se raztaplja v blagem veselju, čustvovanje in izgubljenost se spreobrneta v sanjsko osuplost. Zahvaljujoč sili figurativne domislice (Božje roke) besedilo narekuje tudi razmislek o zdravilni moči domišljije. S prijetnim izidom, ki ga doseže z izvirnostjo, čistostjo podob in verodostojnostjo dvogovorov, se v kratki obliki mešajo različni odtenki ubesedovanja, ki ustvarijo neosladno fresko, sijočo v tisti posebni notranji svetlobi, ki je lastna le dobri pripovedi.

Na pogrebu mi je redovnica Carla rekla: tvoja mama je zdaj v Božjih rokah, ker jo je naš Gospod potreboval. In jaz sem ji verjel. Jokala je. Tudi vsi drugi v cerkvi so jokali. Tekla je reka solz in imel sem občutek, da jo vidim teči po cerkveni ladji med stebri Svetega Evstahija. Ona je ljudem popravljala čevlje in ne bi bila prav nič zadovoljna zaradi tega. Voda je sovražnica čevljev, mi je vedno govorila. Postara jih in iz elegantnih nastanejo stari škarpeti.
Ko sva se zvečer vrnila s pokopališča, sva z očetom ostala sama. Opazovala sva sence krožnikov na nepospravljeni mizi. Nato je oče vstal in odšel v klet. Ko sem čez nekaj časa odšel za njim, da bi ugotovil, kaj počne, sem ga videl, kako sedi na tleh in v spanju objema velik flaškon. Na ustnicah se mu je zarisal žalosten nasmešek. Morda je sanjal, da objema mamo, kdo bi vedel. Pokril sem ga z enim starih vojaških kocev in odšel v posteljo. Nisem ga hotel buditi. Spet bi začel jokati, jaz pa z njim. Jaz pa nočem več jokati, hočem le ugotoviti, kje so Božje roke. Odkar jih je častita sestra Carla omenila, jih imam venomer v mislih. Če Bog obstaja, kot trdi rdeči napis na zidu nad viaduktom, potem morajo obstajati tudi njegove roke. In če obstajajo njegove roke, obstaja v njih moja mama.
»Je Bog velik?« sem vprašal redovnico, ko sem se vrnil h katekizmu.
»Seveda je,« je odgovorila.
»Zakaj pa ga ne vidim?«
»Ker ne gledaš na pravem mestu,« mi je rekla in mi razkuštrala lase.
»Katero pa je pravo mesto?«
»Narava. Naravo moraš gledati. V njej je Bog.«
Tako sem začel opazovati gozdove in travnike, nebo in travo, a Boga nisem videl. Gledal sem našega mačka, sosedovega psa in njegove bolhe, metulje, vrabce in lastovke, a Boga nisem videl. Dokler ni nekega dne prišel škof, da bi nas naučil vsega za prvo obhajilo.
»Vidite, otroci?« nam je pokazal fotografijo Tilmenta. »Narava je Božja podoba. Če reko, ki teče mimo vaše vasi, pogledate od zgoraj, boste videli, da je to njegova roka. Poglejte, vodni tokovi so kot žile, in tu, peščeni jeziki so kot kite in mišice. Gora je njegova rama in rečno ustje njegova dlan.« Ko sem slišal ta stavek, me je spreletelo.
»Kje pa je ustje?« sem vprašal. »Kje je Božja roka?«
»Tam, kjer se srečajo vse reke,« je z nasmehom odgovoril škof. »V morju, kjer so ribe. Ribe so podoba nas, kristjanov.«
Ko sem se vrnil domov k očetu, sem sedel k njemu na kavč. Televizija je bila prižgana, a nisem imel občutka, da bi jo gledal. Zazrl se je v neko točko na steni za zaslonom.
»Očka,« sem rekel. »Jutri bi rad šel tja, kjer je Božja roka. Rad bi našel mamo.«
»Prav,« mi je odgovoril, a nisem bil prepričan, da me je poslušal.
Naslednje jutro sem se zbudil zelo zgodaj. Očka je bil še vedno v dnevni sobi v natanko enakem položaju kakor prejšnji večer, ko sem ga poljubil za lahko noč. Buljil je v televizor, ki je predvajal kanal s prodajo posteljnih vzmetnic. Pozajtrkoval sem, mu pustil kavo na mizi in odšel do rečnih zapornic. Zapornice ustavljajo Tilment in ustvarjajo majhno jezerce, kamor hodijo včasih lovit ribe. Za zapornicami se reka nadaljuje in se spušča proti Božjim rokam. Ob zapornicah stanuje Fiorello, ki skrbi zanje. Fiorello ima čoln. »Da se ga ne bi kdo slučajno dotaknil,« vedno grozi nam, otrokom, ko se pridemo kopat na jezerce. A jaz sem o čolnu razmišljal vso noč. Če hočem Božji roki slediti do dlani, si ga moram izposoditi.
»Kam si se pa namenil?« sem zaslišal glas za svojim hrbtom. Ozrl sem se. Na stopnicah, ki vodijo k reki, je stal Ennio, vaški bebček.
»Čoln si moram izposoditi. Saj ga bom vrnil.«
»Tega ne smeš.«
»Do morja moram,« sem mu odgovoril in skočil v čoln. Ennio je nagnil glavo, kot jo včasih nagnejo kokoši.
»Kaj pa boš tam?«
»Tam je Božja roka in tam je moja mama. Domov jo moram pripeljati.« Ko je zaslišal moj odgovor, so se mu zasvetile oči. V dveh korakih je bil pri čolnu.
»Kdo pa ti je rekel, da so tam Božje roke?«
»Redovnica in škof sta mi povedala.«
»Ti si čevljarkin sin, kajne?« me je vprašal. »Grem lahko s tabo?«
»Seveda,« sem rekel, ne da bi dvakrat pomislil, saj se mi je zdelo, da mi bo v družbi lažje. Ennio je zadovoljno zlezel v čoln.
»Pozneje mi boš natanko razložil, kaj sta rekla,« je vzkliknil in čoln z vesli odrinil od obale.
In tako sva se odpravila, ne da bi naju kdo videl. Voda je bila mirna, sinjemodra, ni se nama zdelo, da se ji mudi k morju. Ennio je odveslal na sredino reke, in ko sva počasi drsela stran od vasi, sem mu razlagal o fotografiji, o roki, mišicah, živcih in modri krvi Tilmenta. Ennio me je poslušal z odprtimi usti. Ponekod je bila voda tako nizka, da sva slišala kamenje, ki je praskalo po dnu čolna, Ennio pa je kar naprej veslal, da se je čoln zibal in napredoval, kot bi ga skušal uspavati, da ne bi jokal, ker ga boli od udarcev.
»Zakaj pa hočeš ti do Božje roke?« sem ga vprašal, ko sva plula pod nekim mostom. Visoko gori sva slišala avtomobile, a bilo je, kot da sva z Enniem postala nevidna. Plula sva mimo in nihče naju ni videl. Ennio je skomignil z rameni in se mi nasmehnil.
»Rad bi mu stisnil roko in mu čestital!«
Sonce je bilo visoko nad čolnom, proti morju pa je bilo nebo vse bolj črno. Odsev svetlobe na vodi je bil tako močan, da sem moral zapreti oči. Ko sem jih spet odprl, je bil Tilment čisto drugačen. Jezovi so bili daleč, voda je bila bolj zelena in veliko globlja. Nebo nad nama pa je bilo popolnoma črno.
»Zaspal si,« mi je povedal Ennio.
»Kje sva?« sem si pomel oči.
»Veliko sva preplula po Božji roki, mislim, da sva pri zapestju,« mi je resno odgovoril. »A poglej, ni videti, da bi naju bil Bog zelo vesel.«
Čoln se je dvigal in spuščal po valovih. Imela sva občutek, da naju hočejo potisniti nazaj v smer, od koder sva prišla. Dvignil se je močan nevihtni veter in na nebu so se pojavili nenavadni zeleni oblaki.
»Pomagati mi moraš,« je rekel Ennio in mi podal veslo. »Sam ne bom zmogel.«
Začel sem veslati in ga skušal posnemati, mrzla voda pa me je vse močneje škropila po obrazu.
»Slana je,« sem rekel Enniu, ki si je obliznil ustnice in pokimal.
»Skoraj v Božjih rokah sva. Poglej, tam je svetilnik, tam je Bibione.« Med penečim se morjem in drevesnimi krošnjami sem videl silhueto svetilnika, za njo pa morje kovinske barve. Na vso moč sem zaveslal, ne da bi gledal v nebo in nevihto, ki me je strašila. Odločen sem bil, da pridem do mame in jo odpeljem domov. Slišal sem, da Ennio nekaj govori, a ga zaradi vetra in hrupa valov, ki so tolkli ob čoln, nisem slišal.
»V Božji dlani sva, poglej njegove prste.«
Odprl sem oči in se ozrl. Pet sivih stebrov se je dvigalo iz morja in izginjalo v oblakih. Valujoče so se premikali, kot bi nekaj iskali. Okoli naju so bregovi Tilmenta izginili in valovi so naju ponesli na odprto morje, ne da bi nama bilo treba veslati. Vodni prsti in oblaki so okoli naju ustvarili krog, zdelo se mi je, da plešejo v vetru. Prestrašeno sem gledal črno in zeleno nebo, ki se je vrtinčilo okoli gromozanskih prstov, in začutil top udarec ob bok čolna. Spustil sem pogled in ugotovil, da je dlan med Božjimi prsti prekrita s čevlji. Vseh oblik in barv so plavali na površju. Premikali so se, kot bi na nevidnih nogah hodili po vodi. Čevlji, čeveljci, gojzarji, škornji … Njihove vezalke so se prepletale in zapletale.
»Kaj počnejo vsi ti čevlji v Božjih rokah?« je zaklical Ennio, da bi preglasil vse močnejši veter. Spomnil sem se besed častite sestre Carle in vse mi je bilo jasno. Bog je potreboval mojo mamo. Morje je bilo polno čevljev, ki jih je treba rešiti, ker jih uničuje voda. K sebi jo je vzel, ker je bil njegov oče tesar, ne čevljar. Roko sem vtaknil v morje in izvlekel eleganten čevelj iz črnega usnja. Usnje na konici čevlja se je že krčilo in mama bo zagotovo vedela, kako ga zaščititi. Vrnil sem ga v morje in zakričal proti Božjim prstom.
»Mama ve, kaj je treba narediti, pomagala ti bo!«
Ennio me je pogledal in se mi nasmehnil. V tistem trenutku se je vodni prst približal čolnu in Ennio je dvignil roko. Od slanega pršca so me pekle oči, tako da sem jih moral zapreti. A med morskimi solzami sem videl Enniovo roko, ki je segla v Božji prst, ta pa ga je dvignil s čolna proti nebu. Hotel sem ga prijeti za noge in ga potegniti nazaj, a je le pobrcal, kot da noče moje pomoči. Med žvižganjem vetra in udarjanjem čevljev ob čoln se mi je zdelo, da sem ga slišal reči 'pusti me, roko mu hočem stisniti'. Velik val, prepoln vode in čevljev, je prevrnil čoln in vse je bilo črno in slano.
Ko so me našli na obali ob Fiorellovem čolnu, mi je oče povedal, da sem imel na nogah lepe gumijaste škornje, ki so prišli od kdovekod. Morda s kitajske ladje, ki je izgubila tovor na morju, čeprav se mu ni zdelo najbolj verjetno. Opravičil se mi je in zajokal. Da bi ga potolažil, sem mu povedal o čevljih in o tem, koliko dela bo imela mama pri Bogu. Nehal je jokati. Potem sem mu povedal o Enniu in vsi so se zazrli v morje, ki je bilo spet sinjemodro in mirno. Božji prsti so izginili in njegova roka ni bila več dlan, ki se je stiskala v pest.
Domov sva se vrnila po cesti, speljani ob Tilmentu, in imel sem občutek, da me hoče s svojimi nežnimi zavoji stisniti v velik objem.