Jaz moram Nemčija

Catalin Dorian Florescu se je rodil leta 1967 v Temišvarju v Romuniji. Njegovo prvo potovanje je leta 1976 iz zdravstvenih razlogov njegovega očeta in njega vodilo v Rim, od tam pa v New York, a se je oče odločil, da se vrne v Romunijo. Leta 1982 je na Zahod odšel drugič, tokrat z materjo. Od takrat živi v Zürichu, kjer je študiral psihologijo in psihopatologijo. Florescu je več let delal kot psiholog na področju odvisnosti od mamil. Poleg tega je pridobil izobrazbo terapevta gestaltpsihologije, ene od aktualnih humanističnih vej psihoterapije. Od decembra 2001 se preživlja kot profesionalen pisatelj. Od aprila 2019 potuje na ladjah po Donavi v vlogi »literarnega mornarja«. Napisal je šest romanov, zbirko zgodb in zbirko esejev na temo svobode.

Med številnimi izjemnimi izdanimi besedili, prijavljenimi na deseto izdajo nagrade »Frontiere/Grenzen« – »Meje«, se je žirija odločila, da bo nagradila zgodbo Ich muss Deutchland – Jaz moram Nemčija Catalina Doriana Florescuja, besedilo, vključeno v zbirko Der Nabel der Welt – Popek sveta iz leta 2017.

Pripovedovalec – glavni junak Florescujeve zgodbe je mlad obmejni policist na romunsko-srbski meji. Na vrhuncu zgodbe si policist sezuje čevlje, jih podari sirskemu beguncu, ki ga je aretiral, ko je bos in s krvavečimi podplati skušal skrivaj prečkati mejo in oditi v Nemčijo – in mu pusti pobegniti. Ključni prizor, na katerega nas pripravijo strani, ki opisujejo trpeče, a uporno življenje (to ponazarjata predvsem izjemna lika junakove babice in voznika avtobusa), nas spomni na prizor, s katerim se zaključi neapeljska zgodba Rosselinijevega Paisana. Dolga Florescujeva zgodba je v resnici neke vrste zgoščen »neorealističen« roman, ki opisuje včerajšnjo in današnjo Evropo z vso dramatiko, zapiranjem in zidovi, pa tudi dejanja individualnega ali skupinskega upora proti razmišljanju, ki želi prevladati z močjo ustrahovanja bližnjih . Florescujevo zgodbo stilistično odlikujeta vešče zgoščevanje in jezik dialoga, ki tudi sicer zaznamujeta nemško pripovedništvo, in izjemno izmenjevanje tragičnega in humorističnega jezikovnega registra.

Mesto se še ne prebuja. Spi globoko in mirno, v njegovem drobovju spijo podgane, na podstrešjih propadlih hiš golobi in na križiščih v klobčič zviti psi. Z balkona strmim v daljavo, prek ravne strehe bloka, ki je malo manjši od našega, a prav tako slabo vzdrževan. Stanovanjske hiše na tej ulici so take, kot bi jih nekdo prebutal. Kot da bi že lahen piš vetra ali rahel drget Zemlje zadostoval, da bi se zrušile.
S pogledom iščem vodni stolp daleč na vzhodu mesta, da bi tam uzrl prvi svit dneva. Hkrati z njim se vedno dvigne tudi kolonija vran, ki nebo spremeni v glasno, natrpano mesto in odleti proti zahodu.
Konec maja je, ogrščica, ječmen, pšenica so že skoraj v višini kolen, ptiči imajo še vedno dovolj hrane. Nekaj časa bodo leteli, nekateri do meje s Srbijo, tja, kjer je moje delovno mesto, in nato natančno pristali na poljih. Zvečer se bodo tako kot jaz vrnili nazaj, visoko nad vlakom, ki vozi med Jimbolijo in Temišvarjem, lenobni in siti. Le da bom jaz lačen.
Na drugi strani ulice se prižge luč, vsako jutro ista luč, ob istem času, kot na znak, kmalu potem, ko jate ptic odletijo. Kot bi ptiči narekovali tempo v življenju tiste ženske in v mojem lastnem. Določajo najin začetek dneva, kot tudi začetek dneva Nea Nicuja, voznika avtobusa, ki tokrat malo zamuja. Že dolgo nazaj bi se moral prikazati, kajti do avtobusne garaže je peš skoraj pol ure. Ko ne vozi avtobusa, gre Nea Nicu vedno peš. Pravi, da bi šel celo na pokopališče peš, ko bo prišel njegov čas.
Čez eno uro bom vstopil v njegov avtobus, ga vprašal po sinu, ki dela v Bostonu, ne v ameriškem, temveč v angleškem, v grofiji Lincolnshire. Bogu se bo zahvalil, da ima močnega, zdravega sina, ki lahko dela za Angleže in v njihovih rastlinjakih prideluje kumare. Medtem ko bo stopil na plin, bo navdušeno razlagal, kako priden in varčen je njegov sin. Z denarjem, ki ga zasluži v Angliji, je svojemu očetu kupil majhno stanovanje, v katerem živi. Tako kot je mama nama z babico z avstrijskim denarjem kupila majceno stanovanje. Še par podgan, pa bo čisto najino.
Pol bloka je odletelo, živijo v tujini, brišejo avstrijske riti, čistijo nemške zobne proteze, pridelujejo španske jagode. Roke tukajšnjih ljudi so podpirale, umivale in položile v posteljo mnogo teles. Rile po marsikateri zemlji. Tisti, ki jih poznam iz otroštva, so skoraj vsi odšli.
Čas je. Srknem še malo mrzle kave, cigaretni ogorek vržem dol in se s skoraj nevidnim migljajem z glavo poslovim od sosede, ki stoji na svojem balkonu in kadi ter mi pokima nazaj. Vsak dan pokima, kot bi bila to skrivna koda, tih sporazum. Kot bi imela skrivnost, kot bi si delila nekaj zaupnega. Pa sva le dva osamljena kadilca – ona nekaj let mlajša od mene – ki sta daleč od resničnega sveta, kjer se dogajajo resnične stvari. Kadiva prvo cigareto dneva, vsak na svojem balkonu, v svoji lastni kletki.
V svojem temnem kotu se zbudi babica. Prepustila mi je drugo sobo in ponoči zaspi zleknjena pred televizorjem. Pravi, da potrebuje čisto malo spanja, to je menda ena zadnjih svoboščin starejših. Samo zapre oči in se dela, da spi, da je ne kritiziram. Pravi: »Rada bi vendar videla, ko se bo priplazila smrt. Mogoče bi jo lahko še kaj pregovorila.«
Odkar je od mame, ki zna malo nemško, izvedela, da je smrt v nemščini moškega spola, včasih nezadovoljno mrmra: »Ženske spravljamo ljudi na svet in bi jih morale od tukaj tudi odpeljati.«
Babica se usede in si najprej pogladi lase, to počne že od mladosti, mi je razložila mama. Še vedno ima goste, močne lase, s katerimi bi z lahkoto lahko vlekla celo kopico moških. V resnici je le dedka zvlekla iz vsake gostilne, dokler ga ni pobrala Moartea. Romunska ženska smrt.
Kadar je pol noči pokonci, sedi pred nemim zaslonom televizorja ali na računalniku bere članke, ki sem ji jih prenesel z interneta. Poleg Boga jo v glavnem zanimajo paranormalni pojavi. Kot da v naši deželi že tako ni dovolj nenormalnega. Verjame, da so v gorovju Bucegi vrata na drugi svet, skozi katera za vedno izginejo neprevidni kmetje ali pastirji in njihove črede. Verjame, da je pod Karpati tunel, neke vrste ogromen prezračevalni jašek, ki se konča šele pri Keopsovi piramidi in nas oskrbuje s kozmično energijo.
»In kdo je kaj takega zgradil?« jo zavezniško vprašam, saj vem, da se o tem rada pogovarja. »To me eno figo briga. Važno, da je tam.« »In za kaj bi nam tak tunel koristil?« Ob mojem neumnem vprašanju strese z glavo. »Kako to misliš, za kaj? Oskrbuje nas z energijo. Česa takšnega nima nobena druga dežela. Smo pač edinstveni.« »Če smo tako edinstveni, zakaj hočejo potem vsi stran?« Na to tudi ona ne zna odgovoriti. Užaljeno skomigne z rameni.
Medtem sem se umil, si oblekel svežo srajco in hlače uniforme. Babica zase kuha kavo v kuhalniku, ki žvižga, ko je zvarek skuhan. Mama ga je prinesla iz Avstrije, ampak babica še raje privleče ven svojo džezvo in skuha turško kavo, kot se je naučila kot deklica. »Kava, comme il faut,« nato zamrmra in nekajkrat ponovi francosko fazo. Kmalu v medli svetlobi kuhinjske luči stojiva drug drugemu nasproti. Kolikor daleč mi seže spomin, sem imel le njo.
»Si si danes že izmeril pritisk?« želi vedeti in seže po aparatu, še enem darilcu moje mame.
»Buni, star sem šele šestindvajset let in mejni policist sem. Super sem. Naše zdravje kar naprej preverjajo.«
»Ves čas sediš v avtu in buljiš na mejo, da se teroristi ne bi pretihotapili čez. Ne premikaš se. Že tvojega očeta smo izgubili zaradi previsokega pritiska, nočem, da tebe isto doleti. Pritiska si ne moreš meriti prepogosto. Daj, zavihaj si rokav.«
Prepričan v brezizhodnost svojega položaja se ji predam tako kot vsak drug dan. Tako kot pri desetih letih, ko mi je zjutraj za v šolo pripravljala neužitne, suhe obložene kruhke. Ali ko me je pri štirinajstih najprej zvlekla k fotografu, potem k frizerju in nato spet k fotografu, da je lahko mami poslala moje slike prej-potem. Na hrbtno stran prve je napisala: Vsa mladina je zaraščena in tvoj sin ni nobena izjema. Tudi preklinja in kadi. Pod komunisti kaj takega ne bi bilo mogoče. Ampak zdaj smo vsaj svobodni. Na koncu je postavila klicaj in vprašaj. Na drugi fotografiji je komentirala: Živahen fant je in ne uboga me. Če ne prideš kmalu domov in poskrbiš zanj, bo postal še kriminalec. Jaz sem stara gospa, nimam več živcev za to. Ampak s kratkimi lasmi je vsaj spet videti kot človek.
Toda mama ni prišla, vsaj za vedno ne. Pa zato nisem postal kriminalec.

Star sem toliko kot svoboda. Komaj so zrušili Ceaușescuja in so ljudje slavili na ulicah, že so se mami začeli popadki. Mislila si je, da nosečnici že ne bodo nič naredili. Ni mogla drugače: pohitela je na ulico, tekla z množico, se skrivala, se bala, in ko je bilo jasno, da res lahko sanjajo, se je vrgla v roke neznancem. In začutila je bolečine. »Takrat me je Ceaușescu zadnjič mučil,« je vsa leta ponavljala.
Star sem torej šestindvajset let, nisem kriminalec, prej njegovo popolno nasprotje, mejni policist z najnižjim činom, ampak z dobrimi možnostmi za napredovanje. Lovim tihotapce cigaret, prekupčevalce z avtomobili, lopove vseh vrst, ki hočejo ilegalno čez mejo, v zadnjem času pa tudi uboge pare, ki se na poti na zahod izgubijo pri nas. Prihajajo iz dežele, o kateri še pred kratkim nisem vedel ničesar in celo zdaj ne vem kaj več kot to, da so tam vsi v vojni. Niti tega ne vem, kje točno ta dežela je.
Pa ne drži čisto, če rečem, da jih lovimo. Vzdolž jugozahodne meje, ki je dolga več sto kilometrov, se zgodi komajda en pripetljaj na dan. Večinoma se tičejo drugih kolegov, na drugih odsekih meje. Nam ostane samo čakanje.
Babica me zadovoljno stisne za ramo in me posede, na mojo nadlaket namesti napravo. Nato pritisne na gumb. Ko naprava skrbno opravlja svoje delo in stiska roko, se z babico gledava. V mračni kuhinji je videti še starejša, kot je v resnici, zaradi polsenc delujejo njene gube globlje in daljše.
Zdi se, da se od enega merjenja pritiska do drugega hitreje stara, kot da bi se Matildi mudilo ponjo. Samo njene vodeno modre oči so ostale živahne in dobro skrite med kožnimi gubami, kot dva bisera v školjki.
Kaj si misli o meni, ko me tako gleda? Kaj vidi s svojimi solznimi očmi?
Naprava dvakrat zapiska in naju pripelje nazaj v ta svet. Z rezultatom je zadovoljna, tudi ta dan nisem v nevarnosti in srčni zastoj je izključen. Srčni zastoj, zaradi katerega je na neki stranski ulici med Dornbirnom in Bregenzom moj oče umrl v službenem avtu pralnice, sam, brez koga od nas, ki bi ga lahko držal za roko, obdan z vonjem sveže opranih in poškrobljenih srajc, hlač in prtov, kajti v njegovem podjetju so bili specializirani za vse. Ali pa se je posteljnina, ki se je kopičila za njim, navzela vonja po spečih, prepotenih telesih ali telesih ljubimcev. Prti so bili prepredeni z ostanki hrane od predvčerajšnjim. Nikoli nam niso povedali in nikoli nismo vprašali, kaj je takrat prevažal. Ampak moral je peljati hitro, prehitro za njegovo srce.
Babica mi pomaga zapeti gumbe na suknjiču uniforme in me potreplja po licu. To dela že od vekomaj, le da sem prej nosil šolsko uniformo.
»Ne boš vzel sendviča? Ko boš sedel tam zunaj na nikogaršnji zemlji in čakal, boš morda postal lačen.«
»Buni, patruljiramo ob mejnem pasu, nimamo piknika. Zdaj pa moram iti, sicer bom zamudil Nea Nicujev avtobus. Ko pridem zvečer domov, mi boš povedala, ali je kaj novega glede Keopsove piramide in vrat na drugi svet. Na namizje sem ti shranil nekaj člankov. Samo odpreti jih moraš.«
Ko stopim na ulico, na hitro pogledam navzgor, kajti babici veliko pomeni, če mi pomaha. Ko sta nekoč mama in oče stala tu spodaj in midva oba tam zgoraj, sva ju komaj razločila, saj sta odhajala pred sončnim vzhodom, da sta v enem dnevu prišla do Dornbirna. Oče je do naslednjega vogala večkrat potrobil, potem se je varljiv mir razlegel nad vse in vsakogar, nad speče pse in prebujajoče se vrane, nad sanjajoče ljudi.

V zadnjem trenutku pridem na avtobusno postajo, avtobus me čaka z odprtimi vrati in stari mož za volanom nepotrpežljivo trka po svoji uri. »Vstopi! Zaradi tebe zdaj zamujam. Če te ne bi počakal, bi zamudil vlak.«
Sem edini potnik in kot vedno se usedem na sedež za njim, da me lahko vidi v vzvratnem ogledalu. Med nama je neke vrste zavezništvo, določen potek stvari, ponovitev, ritualov, ki se jih drživa že leta. V njegovem avtobusu sem postal starejši, on pa star. Na začetku me je babica oddala točno pred vrati avtobusa, ustavil pa mi je pred osnovno šolo, čeprav tam sploh ni bilo postajališča. Pozneje me je vozil v gimnazijo in še pozneje je v vzvratnem ogledalu videl, kako sem sedel poleg prve deklice, ki sem jo ljubil. Še pozneje poleg mame, ki me je – vedno, kadar je prišla domov na dopust – vzela s seboj v mesto, da bi me na novo oblekla.
Še nekaj pozneje je mamo, babico in mene z očetovega pogreba peljal domov. In zadnja leta me je vozil na železniško postajo, kjer sem šel na vlak za Jimbolijo, v svojo enoto. Vsakič se je pritoževal, da bo zaradi mene ali zaradi naju zamudil. Ampak je vsakič počakal. Njegovo trkanje po ohišju ure me je spremljalo leta in leta, tako kot babičino glajenje po laseh ali trepljanje po licu.
Vem, kaj pričakuje od mene. Slišati želi pošteno vprašanje o Angliji, o angleških gradovih, kraljih, vojnah, o Churchillu, angleških vojnih marincih, o angleških močvirjih, o smrti princese Diane – nesreča ali ne? Odkar njegov sin živi na otoku, je prebral vse, kar je našel na to temo. Na končni postaji, med pavzami, lista po revijah in knjižicah s slikami. Vse prevečkrat jih je podal tudi meni nazaj.
Ker še vedno kar tiho sedim in gledam skozi okno, se večkrat odkašlja. V vzvratnem ogledalu se najina pogleda srečata in Nea Nicu vprašujoče stisne skupaj obrvi.
»Nea Nicu, kmalu se začne evropsko prvenstvo. Si za Romunijo ali za Anglijo?«
Glavo obrne proti meni in strese z njo. To se redko zgodi, kajti niti ko se razburja zaradi absurdnega, bednega časa, v katerem živimo in nas spravlja v obup, niti ko besni nad deželo, ki je njegovega sina pognala v roke Angležem, njegovega sina, ki je moral zapustiti svojega očeta, kmalu upokojenega voznika avtobusa, niti takrat svojega pogleda nikoli ne odvrne s ceste. Razen v tem trenutku, zato se mi vprašanje zazdi neumno in neumestno.
Kajti, kaj naj bi stari pastir ljubil bolj od svojih dolin, skozi katere je leto za letom gnal svojo živino? In kaj rudar, ki živi v črnem mestu poleg opuščenega rudnika, v katerega se je dan za dnem spuščal, dokler ni pogosteje kašljal kakor dihal? Kaj naj bi ljubil bolj od črne okolice, ki ga je hranila?
In kaj naj bi stari voznik avtobusa ljubil bolj kot svoj avtobus in mesto, po žilah katerega se vsak dan vozi? Kaj naj bi ljubil bolj kot ulice, ki jih pozna kot lasten žep, ljudi, ki jih že desetletja opazuje in se zjutraj z njim tiho vozijo na delo in zvečer spet tiho z njim nazaj? Ki se tu, in samo tu, lahko čuti koristnega. Ki nikoli ni vstopil v rdeče angleške avtobuse, temveč je imel le sijoče prospekte z njihovimi fotografijami.
Ampak Nea Nicu me preseneti. Ker me je jezno pogledal, mora naenkrat zavreti in najprej preklinja zaradi voznika, potem zaradi tropa psov, ki je prečkal cesto, na koncu pa še zaradi stanja cest na splošno, ki šestindvajset let po začetku svobode le postopoma okrevajo po svojem komunističnem kolapsu. Preklinja zaradi politikov, ki še vsi spijo v svojih toplih posteljah in dopuščajo, da deželo odnaša kot ladjo, ki ne more manevrirati.
Ko mu je zmanjkalo razlogov, preklinja nekaj časa kar tako. Šele potem se spomni na moje vprašanje in trmasto reče: »Jasno, da sem za Anglijo. Kaj pa mi je ta dežela dala? Že trideset let se samo vrtim v krogu. Anglija je vzela Dana, zdaj moje srce pripada njej.«
»In kakšno je danes vreme v Bostonu?«
»Zanič. Danes bo Dan na poljih ves premočen. Da se vsaj ne bi hudo prehladil.«
»Nea Nicu, kako je pravzaprav Dan prišel v Boston? Slišal sem, da je Boston poln Poljakov.«
Smeji se.
»Kako neki? Poljakinjo je spoznal. Ona je medtem že odprla trgovino na glavni ulici v Bostonu in prodaja vse, kar Poljaki radi jejo. Kaj Poljaki sploh jejo?« Za hip se ustavi. »Ne vem. Vsekakor si bo tudi Dan poiskal novo službo, kot piše, dela ne manjka. Sicer pa ti sporoča, da lahko prevzameš njegovo mesto. Šef je vesel, če mu ni treba dolgo iskati, in Dan je lepo rešen. Leto ali dve nabiraš solato in kumare, potem se bo pa tudi zate našlo kakšno boljše delo.«
»Jaz sem vendar šolan policist, drugega ne znam.«
»So ljudje, ki niso prav nič šolani, pa zaslužijo dvakrat toliko kot ti. Bi se rad celo življenje igral ravbarje in žandarje? Tekal ob meji gor in dol?«
»Vozimo se, Nea Nicu. Ni več tako, kot je bilo pod Ceaușescujem, ne hodimo več peš s puško na rami. Dandanes se vozimo in imamo najnovejšo tehniko. Delamo, kar je smiselno. Branimo mejo.« Nasprotujoče odkima.
»Ne razlagaj mi, kaj delaš. Par tihotapcev cigaret in prekupčevalcev z avtomobili. Slišimo pri poročilih. Pred čim bi ščitil mejo? Kdo bi sploh prišel k nam? Misli na to, ne boš večno mlad.«
Avtobus se postopoma polni, noč se dokončno umika, mesto se prebuja, z oči si otira spanec. Dan se začne počasi in mrzlo, nabira si vedno več moči, pred železniško postajo se že precej dogaja. Poslovim se od starega moža, ki s svojimi šestdesetimi leti sploh ni tako star. Zame, ki sem se vozil z njim že v vrtcu in šoli in opazoval, kako je njegov hrbet postajal vedno bolj upognjen, njegov tilnik pa vedno širši, pa je bil že kot mlad moški star.
Ko sem moral napisati šolski spis o svoji družini, sem opisal njega namesto svojega dedka, ki ga nisem poznal. Enkrat ga babica s svojimi močnimi lasmi ni mogla več zvleči iz gostiln. Moj dedek je bil okrogel, vozil je avtobus, bil je nepotrpežljiv, vedno je kazal na svojo uro, ampak ko je bilo treba, si se vedno lahko zanesel nanj.

Vlak počasi vozi skozi scefrano obrobje mesta. Na odprtem polju so pred leti zgradili stanovanjske bloke in enodružinske hiše samo zato, da so potem ostale prazne, razvaline že ob izgradnji. Mesto je bolestno razpredlo svoje lovke po prazni deželi, prazne zemlje ni nikoli manjkalo. Pred vrati Temišvarja se razprostira ravna neskončnost, dovolj prostora za vse, ki želijo zbežati iz starih, propadlih blokov. Šele pred kratkim je v betonske hiše prišlo življenje, na zelenici lahko vidiš igrače in na balkonih se suši perilo.
Potem se dva modra vagona, ki ju vleče električna lokomotiva, peljeta mimo nakupovalnih središč in skladišč, mimo strojnih parkov, špedicijskih firm, tovarn Coca-Cole in mimo majhnega umetnega jezera, kjer nekaj moških na obali čepi poleg svojih koles in ribiških palic ter strmi v vodo, kot da niso tam zato, da bi lovili ribe, temveč da bi vsemu prišli do dna.
Vlak spelje, zadnje zapoznele jate vran nas spremljajo na zahod, nekatere pristanejo nedaleč od roba mesta, nekatere si upajo dlje stran, do Jimbolije. Državne meje vran ne zanimajo, hrano si iščejo na poljih vseh kmetov, tako romunskih kot srbskih. Zdaj puščamo za seboj nekaj žitnih silosov in propadla, prazna zaklonišča iz časov, ko smo se pripravljali na vojno s Titom.
Srbija ni več daleč, samo še štiri ali pet kilometrov. Gozdič v daljavi je že na drugi strani. Malo pred tem, z vlaka se ne vidi, se razteza mejni pas, za ped širok pas zemlje, kjer ne sme nič zrasti več kot nekaj centimetrov.
Nekaj kilometrov pred Jimbolijo vlak počasi prečka cesto. Na obeh straneh čakajo avtomobili. To je eden tisti varljivih prehodov brez zapornic ali svetlobnega signala, ki so na deželi pogosti. Dneva doza tveganja, ki jo morajo prevzeti popotniki, majhen preizkus hrabrosti.
Mesto, ki je malo dvignjeno, morajo vsak dan večkrat prečkati kmetje, ki se vračajo z dela na polju, ljudje, ki se vozijo v mesto, avtobusi in tovornjaki, kolesarji in kočijaži. Vsi morajo enkrat ali večkrat tu čez in v trenutku, ko so zgoraj na tirnicah, je možnost smrti realnejša kot sekundo prej ali pozneje.
Življenje in smrt si nista nikoli tako blizu kot v tistem delčku sekunde, samo z očesom treneš, pa je lahko po tebi. Smrt preži tudi za tem, v grmovju ob progi, za naslednjim ovinkom. Smrt malo pred tem zmanjša tempo, ampak njena sapa je še dovolj močna. Pogledaš levo, desno, ta ritual se stokrat ponovi. Vse življenje se ukvarjamo s tem, da ubežimo smrti, ženski.
Točno tam, ob progi, iz dneva v dan stoji majhen, suh moški s sprijetimi lasmi, ki mu vsi pravimo »železniški čuvaj«. Vemo, da živi na polju v koči, ki jo včasih uporabljajo pastirji, in ga pri svojih obhodih pustimo pri miru, saj nikomur ne škoduje. Poleg tega se moramo pogosto voziti čez progo in mu pri tem zaupati.
Dva mršava ušiva psa sta ves čas ob njem in ga niti za trenutek ne spustita izpred oči. Ko usmerja promet, ko vodi avtomobile z eni strani tračnic na drugo in potem pobira kovance, ki mu jih včasih damo, ga pogledi psov zaskrbljeno spremljajo. Kajti živali nimata razen njega nikogar.
Vozniku pokaže, naj počaka, gre na sredino prehoda, postoji na tračnicah in pogleda v obe smeri, nato pokaže prosto pot.
Gotovo ima nekakšen pakt z Matildo, ki se skriva tam zunaj in ga pusti pri miru. Zagotovo se poznata, ponoči se dobivata na polju in barantata o tem, koliko duš lahko Matilda naslednji dan vzame s seboj. Najpogosteje ostane smrt praznih rok.
Ko se usede, da bi se odpočil, se psa stisneta čisto k njemu in mu gobca položita v naročje. Redko vidiš tako zvesto ljubezen.
Ko ga zagledam skozi okno vlaka, vem, da imam časa še točno za eno cigareto. Skozi odprto okno plapolajo umazane zavese in se razpenjajo, kot da bi vlak jadral po morju pšenice. Malo pred postajališčem – prave železniške postaje ni – si tesneje poveznem kapo na obraz, si poravnam prazen tok za pištolo in skočim na zapuščen peron, še preden se vlak ustavi. Prečkam cesto in stopim na dvorišče urada mejne policije Jimbolia.
»No, pa si tukaj,« me sprejme dežurni policist. »Na meji s Srbijo vaju potrebujejo. Ustavili so sumljiv turški tovornjak. In neki kmet je s traktorjem prevrnil mejnik na mejnem pasu. Poglejta, ali je še uporaben ali moramo priskrbeti novega. Potem patruljirajta do Beba Vecheja, menda so na srbski strani skupine sirskih migrantov, ki hodijo v napačno smer. Namesto na Madžarsko hodijo proti nam. Ukaz se glasi kot vedno: preprečiti napredovanje in zahtevati okrepitve. Bodita previdna, med njimi bi lahko bili tudi teroristi. Zdaj pa vzemi svoje orožje, Badea te že čaka.«
Naše delo je bilo vedno takšno in vedno bo: ničemur in nikomur ne zaupamo. Neomajno preverjamo tovornjake, prehode, ljudi, zadržujemo sumljiva vozila, jih razstavljamo, iščemo skrite reči. Trudimo se brati z obrazov, da bi razumeli, kaj ljudje nameravajo. Če pravilno pogledaš, ti obraz pove, kakšno vrednost ima človekova skrivnost. Tukaj malo trzne, tam se negotovo nasmehne, izmika pogled ali pa gleda preveč odločno.
Plašimo pare, ki se ljubijo preblizu mejnega pasu. Peljejo se na polje in iščejo odmaknjene kotičke, izbirajo razdrapane traktorske poti, poniknejo v žitnem polju, ampak naši detektorji toplote odkrijejo njihova vroča telesa. Pred detektorji ni varno nobeno skrivališče. Ne razločijo med čepečimi Sirci in Romuni, ki se ljubijo v travi.
Človek je za naprave le vir toplote, popolnoma nepristranske so. Največkrat pa odmarširamo in najdemo le sveže sledi krav, zajcev, lisic, blodečih psov. Enkrat smo izsledili nekega pijanca, ki ni več našel poti v vas in je zaspal na mejnem pasu. Ker pa je zaspal na drugi strani meje, so ga morali Srbi zbuditi in pripeljati k nam.
Večinoma se po polžje vozimo po poljski poti, prekriti z betonskimi ploščami, ki jih je financirala Evropska unija, tako kakor detektorje toplote, naše avtomobile in naprave za nočno opazovanje. Da bi bili učinkovitejši in bi ustavili zlobo, ki se hoče splaziti čez mejo. Varujemo ekskluzivno mejo, ne kar katerokoli, temveč zunanjo mejo EU. Nima vsak kolega te priložnosti. Nekateri opravljajo službo samo na madžarski ali bolgarski meji. Mi pa smo zadnji branik pred plimo.
V resnici z Badeom samo dolgo sediva v avtu, skrita v gozdičku, in strmiva predse. Včasih eden od naju brez besed izstopi, če se mu kaj zazdi sumljivo, z daljnogledom opreza po okolici, nato pa se prav tako brez besed usede nazaj v avto. Pogosto je le eden od kmetov, ki se razgleduje po svojih obdelanih poljih in ki ga dobro poznamo. Ali le varljivo migotanje na obzorju v opoldanski vročini. Ali pa še to ne, tam ni sploh ničesar. Potem greš nazaj v avto in rečeš največ: »Sploh ni bilo nič.« Nato se nadaljuje molčanje, ne notri ne zunaj se nič ne gane.
Badea, ki jih ima že krepko čez sedeminpetdeset in se bo kmalu upokojil, le redko razlaga o preteklosti. Doživel je še komuniste, se kot mlad vojak preganjal po teh istih poljih, stal na ploščadih opazovalnic, ki se zdaj ne uporabljajo več, in čakal na najmanjše znamenje, najmanjši premik v pokrajini. Na najtišji zvok. Brez detektorjev toplote, brez naprav za nočno opazovanje, zanašajoč se le na svoja lastna ušesa, svoje lastne oči.
Bil je čas, ko je bilo treba mejo varovati zaradi tistih, ki so hoteli ven, zdaj ne smemo nikogar spustiti noter. Vsaj teoretično, saj dejansko skoraj nihče ne pride. Včasih v dnevnih sporočilih za javnost prebereva, da so nekoga, ki so ga iskali na zahodu, zasegli na južnem odseku meje. Da so naprej proti severu v nekem tovornjaku našli ponarejeno tihotapsko blago, kavbojke, parfume, cigarete.
Obstajajo posamezni mali vrhunci, ki ne morejo izpolniti celotnega delovnika. Rutinirano čakava in Badeu, ki bi rad zadnja leta le odsedel, da bo potem lahko samo še ribaril, to čisto ustreza. Po letu devetinosemdeset se je vrnil v to službo. V okolici ni našel drugega dela. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj ni napredoval, ostal je navaden mejni policist, kot sem jaz. Če ga o tem povprašaš, se izmakne.

Nekaj dni za tem spet stojim na balkonu in kadim. Spet se dvignejo vrane in nasproti jim gre svetloba. Ženska spet pride ven in si prižge cigareto, potem mi skoraj neopazno prikima in jaz prikimam nazaj.
Vse je popoln življenjski krog, ki mu ni moč ubežati, nekomu pomeni več, drugemu manj. Zanašaš se na rutino, enoličnost, pozabo.
Babica me pokliče noter, da bi mi izmerila pritisk, in medtem ko mi v kuhinji viha rokav in namešča napravo na roko, reče: »Včeraj sem govorila s tvojo mamo. Po Skypu. Dobra reč, tale Skype. Rekla je, da bo Avstrijec, za katerega skrbi, kmalu umrl. Samo še kost in koža sta ostali. Avstrijcu, ne tvoji mami, čeprav je tudi ona zelo shujšana. Boji se biti sama s starcem v veliki, prazni hiši, ampak bo ostala do konca. Možakar ne more več govoriti, zato tvoja mama sedi ob njem in mu govori malo po romunsko, malo po nemško. Pravi, da je vseeno, kaj mu razlagaš, važno, da sliši človeški glas, ki ga bo pospremil v smrt. Razlaga mu tudi o smrti tvojega starega očeta in očeta, Bog obvaruj njuni duši. Ne vem, zakaj čuti potrebo, da umirajočemu razlaga o smrti drugih ljudi, ampak pravi, da bi ga to lahko potolažilo. Jaz tega ne verjamem. Lahko se poučiš o smrtih kolikor ljudi hočeš, umreti moraš vedno sam. No prav, ampak vendarle bo Avstrijec umrl z romunsko smrtjo v ušesih.«
Zadovoljna je z mojim zdravjem, rokav mi potegne dol in ga z roko poravna. Potem me s hrbtiščem dlani pogladi po licu.
»Nisi se dobro obril. Kaj si bodo mislili Sirci, če se nekega dne dejansko pojavijo na meji in te vidijo takega? Da smo barbari?«
»Je povedala, kdaj se vrne?«
»Tvoja mama? Čez nekaj tednov. Tokrat bo ostala dlje. Pravi, da ima za zdaj dovolj življenja s starimi in bolnimi, njihovega zmerjanja in nadlegovanja.«
»Kako pa bomo potem živeli? Tukaj ni ravno prostora za tri.«
»Pravi, da zdaj nekaj zaslužiš, sicer z najnižjim činom ne veliko, je pa začetek. Pomagala ti bo, da si boš lahko najel sobo. Konec koncev bi lahko kdaj povabil tudi dekle.«
»Dekle? Od kod pa?«
»No, z druge strani ceste. Misliš, da slučajno vsak dan vstane ob istem času in gre kadit na balkon? Če tako misliš, ne poznaš žensk.«
»Resno?«
»In ne bi tako zasanjano gledala za tabo, ko greš iz hiše.«
»To dela?«
»Pa še kako. Če nočeš, da se kmalu zagleda v koga drugega, pojdi kdaj čez cesto, pozvoni pri njej in kaj reci.«
Smejim se, jo objamem in stisnem k sebi.
»Buni, kaj bi jaz brez tebe?«
Poskuša se izviti iz mojega objema.
»Raje mi obljubi, da boš to kmalu naredil.«
Spustim jo in grem nazaj na balkon. Svetloba je že močnejša, na zahodu se začenja oblačiti, morda bo deževalo. Potem bi bila polja namočena in vidljivost slabša. Imaš lopove, ki v točno takšnem vremenu poskušajo svojo srečo. Kadar pa divja močna nevihta, ko na meji lije kot iz škafa, glasno in močno, takrat nimamo kaj pobrati, ne mi ne drugi.
»Obljubi mi,« slišim vzneseno reči babico, ki je pritekla za mano. Samo ena tema je, s katero jo lahko zamotim.
»Buni, kako pa kaj kaže s paranormalnimi pojavi pri nas? Se je v zadnjem času kaj zgodilo?«
»Še dobro, da si vprašal. Si vedel, da je v Karpatih neko mesto, kjer so ljudje pametnejši kot kjerkoli drugje? Sem včeraj vse prebrala. To ima nekaj opraviti s skrivnim sevanjem, ki so ga tam odkrili.«
Na avtobusu Nea Nicu maha z listkom, ki mi ga nato vtakne v torbo. Na njem je telefonska številka podjetja, ki posreduje delo v Angliji.
»Če se kmalu ne odločiš, ne bodo nikogar več iskali. Zdaj imajo še dovolj dela.«
»Ampak jaz sem vendar pri mejni policiji. Če bom dovolj dober, bom tudi tukaj kam prilezel.«
»Mladenič, tukaj si pristal samo zato, ker te je babica prisilila. To si mi sam povedal. Strah jo je bilo, da boš sicer postal kriminalec. Ampak ti si mlad, moral bi videti svet. Tam zunaj je veliko priložnosti. Boš vse življenje strmel v pas zemlje, kjer se nikoli nič ne zgodi? Bi se rad vrtel v krogu kot jaz z mojim avtobusom? Pojdi stran, oglej si svet, in če ti ne bo všeč, pridi nazaj.«

Nekaj dni je minilo, deževnih dni, ko si niti železniški čuvaj in njegova psa niso upali iz svojega zatočišča. Bili so mračni, temni dnevi z debelo preprogo oblakov in močnim vetrom. Komaj dež poneha, se kadi iz zemlje, diši sladko in težko.
Medtem zavlada za ta letni čas neobičajna vročina, neznosna, suha vročina kot pri vratih peči.
Z Badeom imava nočno, z ugasnjenimi žarometi se voziva po mejnem pasu in se zanašava samo na mesečino. Na novo zgrajena cesta je svetlejša kot polja, ki jo obdajajo. Ponoči je na mejnih prehodih malo prometa, ampak ravno zaradi tega si nekateri prekupčevalci obetajo večji uspeh. Drugi pa imajo raje prometne konice.
Zvečer sva na mejnem prehodu pobrala dva Albanca, ki sta se skrivala v tovornjaku, in ju odpeljala na postajo, ter enemu pijanemu vozniku izrekla kazen. Nadzorovala sva postavitev novega obeležja in skrbela, da so nekateri kmetje še ob dnevu pokosili tiste dele mejnega pasu, ki mejijo na njihove travnike.
Badea ni govoril več, kot je bilo nujno, to je bilo točno dvakrat. Ko sva se peljala čez železniški prehod, je odprl okno, železniškemu čuvaju izročil nekaj kovancev in mu zaklical: »Dobro pazi, da te ne pobere smrt.« Potem je še tiho, kot sam sebi, dodal: »Moj brat bi bil danes star toliko kot on.«
»Nisem vedel, da imate brata,« sem rekel.
Potem je spet molčal. V tem je res dober. Molči lahko cel dan ali celo več dni, spregovori samo za običajne pogovore s centralo ali ko mi kaj ukaže, čeprav imava isti čin. Uklonim se, kajti to naredi sproščeno, kot nekdo, ki ima na grbi že več kot petintrideset let delovnih izkušenj.
Ko sva prišla do najinega skrivališča v gozdičku, je izstopil, za trenutek pogledal skozi napravo za nočno opazovanje, jo odložil in si prižgal cigareto. Naredi nekaj korakov, stopi pred avto in obstoji s hrbtom proti meni. Noč je tako mirna, da lahko dobro slišim, kaj pravi.
»Še marca se jih je na tisoče valilo mimo nas. In koliko jih je pristalo pri nas?« Tudi jaz izstopim in se postavim poleg njega.
»Dvajset,« odgovorim.
»Dvajset. In kakšno razburjenje je bilo to! Dvajset ubogih revežev, kdo ve, kje so zdaj.«
»Kje pa naj bi bili? V Nemčiji, če so jih Madžari spustili skozi.«
»Ni tvoja mama v Nemčiji?«
»V Avstriji, ampak od tam ni daleč do Nemčije. In tudi v Švici si hitro. Tako je kot pri nas v Beba Vecheju. Če se malo podvizaš, si v petih minutah na Madžarskem, v Srbiji ali pa pri nas.«
Močno potegne cigareto, potem mi pomoli škatlico. Navajen sem se orientirati v temi. Izvlečem cigareto, on reče: »Obrni se, ko jo prižigaš, sicer te bodo videli,« z glavo pomigne proti poljem pred nama: »in lahko za danes kar spakirava.« Na kratko pomolči. »Če sploh je kdo tam zunaj.«
Obrne se nazaj k patruljnemu avtu, zgrabi radijsko napravo in pokliče centralo.
»Povejte, se na mejnem pasu kaj dogaja ali brez veze postavava tukaj?«
»Badea, ni ti treba kričati. Dobro te slišimo. Ne, nobenega premikanja v pasu. Nobenih virov toplote vse do vaju. Mirna noč. Končajta kontrolno vožnjo in pridita nazaj.«
Badea spet stopi naprej, stojiva za zadnjo vrsto dreves pred zaraščenim poljem, na katerem raste le nekaj koruze, ki pa v tem letnem času še ni visoka in lahko mejni pas za njo dobro vidiva. Veter piha in upogiba klasje, ko se čez polje zasliši rahel šum. Badea vzame napravo za nočno opazovanje in si jo spet namesti. Pozorno opazuje prostor pred nama, ki je osvetljen samo z mesečino.
»Nič,« zamrmra in odloži očala. »Včasih, ko stojiva tukaj, imam občutek, da svet sploh ne obstaja.«
»Mhm,« odvrnem, presenečen, da je kolega tako zgovoren.
»Plevel in koruza bosta kmalu tako visoka, da pasu sploh ne bova več videla. Ne pozabi v nekaj dneh pripeljati kmeta, da bo to odstranil. Tudi travo na pasu mora pokositi.« Zberem pogum.
»Badea, sploh nisem vedel, da imate brata.« Obrne se k meni in me preiskujoče motri.
»Kdo to pravi?«
»Vi. Rekli ste, da je železniški čuvaj star toliko kot vaš brat.«
»Moj brat je mrtev, ampak malokdo točno ve, kako in kaj. Odpeljiva se v centralo in spijva kavo. Noč je dolga.«
Obrnila sva se že stran od meje in naredila nekaj korakov proti avtu, ko kar naenkrat obstane in se obrne. Iztegne roko in pokaže na točko tam v temi.
»Veš, kje stoji stražni stolp, niti sto metrov ni od tod.«
»Seveda.«
»Danes se ne uporablja več, ampak takrat, pod komunisti, je na njem vedno stal vojak in opazoval ta odsek. Po navadi so ljudje v nočeh brez mesečine želeli prečkati mejo. Sami ali v skupinah. V tem gozdičku so pogosto počivali in poskusili ugotoviti, ali je kdo na stražnem stolpu ali ne. To je bila igra: kdo bo dalj časa pri miru, vojak na stolpu ali begunec spodaj? Kdo je bil bolj potrpežljiv? Vojaku je bilo lažje, on tako ali tako ni imel drugega dela. To je bila njegova naloga. Begunci so se pa enkrat morali premakniti, če so želeli biti na drugi strani pred sončnim vzhodom. Zbrati so morali ves pogum in narediti prvi korak.«
Badea se ustavi in si odpne zgornji gumb na srajci, kot da bi potreboval zrak za vdih.
»Zakaj mi vse to pripovedujete?«
»Vprašal si me po mojem bratu.«
»Res je.«
»Torej moraš slišati celotno zgodbo. Tudi moj brat je hotel tu skozi in upal je, da bo tisto noč deževalo ali da bo nebo vsaj prekrito z oblaki. Ampak na vremenske napovedi se nisi mogel nikoli zanesti. Dolgo je čakal tukaj in opazoval stolp, s katerega ni bilo slišati nobenega zvoka. Bila je jasna, zvezdnata noč. Potem se je odločil, da bo zapustil svoje skrivališče. Najprej se ni nič zgodilo, zato je napravil še nekaj korakov in počepnil. To je naredil večkrat, toda vojak je vse videl, bil je bolj potrpežljiv in je zmagal. Moj brat mu je padel naravnost v roke. Ali pa bi moral reči pred cev puške? Vojak je zapustil svoje skrivališče in splezal s stolpa. Moj brat ga je rotil, naj mu pusti zbežati, vojak bi imel do prihoda drugih dovolj časa, ampak bil je neizprosen. Bil je mlad, verjel je v svojo nalogo, da brani državno mejo in lovi prebežnike, beg njegovega brata se ga ni dotaknil …«
Prekine pripovedovanje in se ne vrne več k tej temi. Ne to noč ne naslednje dni. Včasih ga v avtu od strani pogledam in podvomim o njegovi zgodbi. Takšno izdajo si je težko predstavljati.

Na najinem odseku je meja razgibana, vije se ob potokih in gozdičkih ter kot kača vijuga po pokrajini. Včasih za nekaj sto metrov prodre proti Srbiji, potem se spet obrne proti severu. Včasih je podobna valu, potem spet zobu vodnega kolesa. Pogosto se umakne v globino prostora, da se lahko malo pozneje spet približa vasem in teče ob dvoriščih.
Na koncu vasi Beba Veche stoji zapornica, lahko greš okrog nje, potem prideš do majhnega mostu. Tam se pot deli, levo se gre v Srbijo, desno na Madžarsko, za tabo pa leži Romunija. Ampak na tem križišču treh poljskih poti, na tem vozlu, ni ničesar. To je nikogaršnja zemlja, anomalija. Nikomur ne pripada, nihče je ne zahteva.
Nekje se začne Srbija, nekje se neha Madžarska, tudi tam stojijo zapornice. Če bi bile dovolj blizu skupaj in bi se njihovi konci dotikali, bi ustvarile popoln trikotnik. V trikotniku bi bil na najmanjšem nikjer.
Kadar z Badeom patruljirava, pustiva avto pred zaporo in greva peš naprej. Vedno pustim, da gre naprej, dokler ga ne vidim več. Včasih se obrne in reče: »Bi spet rad ostal v bermudskem trikotniku? Potem ostani, ampak glej, da mi ne izgineš!«
Potem sem za kratek čas sam. V trikotniku gnezdi par štorkelj – misliva, da vedno isti. Iz daljave je slišati šumenje reke, razen poleti, ko ni nič vode. Samo otroci se vsake toliko s kolesi pripeljejo mimo, samo oni se lahko kopajo v reki in lovijo ribe. Pogosto sem poleg štorkelj dolge trenutke edini prebivalec dela dežele, ki je štirikrat večji od najinega stanovanja ali Nea Nicujevega avtobusa.
Čakanja, da se bo nekaj zgodilo, je potem vendarle konec. Vrnila sva se s pregleda meje pri Beba Vecheju, si v najinem gozdičku prižgala cigareti in izmenično gledava skozi napravo za nočno opazovanje. Badea konča molk, ki naju je spremljal že ves večer.
»Pa spet stojiva tukaj.«
Pokimam in prepričan sem, da vidi premikanje. Sva dve nočni bitji, dobro prilagojeni na temo.
»In spet se nič ne dogaja.« Ponovno prikimam.
»Kdo bi pa hotel k nam? K nam nihče, vsi želijo v Nemčijo.«
»Lahko bi šel v Anglijo. Tam bi imel delo.«
»Torej tudi ti … No, ne morem ti zameriti. Meni se ne bo več veliko zgodilo, čez štiri leta bo vse za mano. Ti si pa mlad.« Molčiva.
»Ko bi jaz imel takšne možnosti kot ti, ko sem bil mlad.«
»Niste imeli možnosti, da bi mu pustili zbežati?«
»O čem govoriš?«
»O vašem bratu.«
»Umrl je v zaporu.«
»Zakaj ste mi potem povedali zgodbo?«
»Kaj vem, zakaj. Zaluštalo se mi je.«
»Se ne bojite, da bi drugi izvedeli?«
»Moj molk prenašaš že nekaj let, torej znaš tudi ti molčati. Poleg tega šefi že vejo.«
»Je to razlog, zakaj niste nikoli napredovali?«
»To je razlog, zakaj sem napredovanje vedno zavrnil.«
V tem trenutku se zastrmi kot lovski pes, ki je zavohal svežo sled. Poznam to. Njegovo telo postane še bolj nabito, medtem ko srepeč pogled zapiči v točko v pokrajini, ki se mu zdi sumljiva. Stari instinkt varuha meje v sekundi prevzame nadzor na drugimi. Gleda skozi napravo za nočno opazovanje in prha skozi stisnjene ustnice:
»Točno pred nama, na 10.00. Niti sto korakov od tod. Videl sem migljaj svetlobe, kot pri vžigalici ali vžigalniku.« Ne traja dolgo in začne preklinjati: »Prekleto, komaj lahko kaj razločiš. Ti nisem rekel, da naroči, naj vse pokosijo? Tukaj bi se lahko skrilo pol Sirije, pa ne bi ničesar opazila.«
Nezadovoljno tleska z jezikom, mi porine napravo v roke, gre v avto in pokliče centralo:
»Ne, ničesar ne vidiva. Pred par minutami je šlo mimo nekaj živali, to je pa tudi vse. Lahko noč.«
Komaj je Badea spet zavzel svoj položaj in začel preklinjati, zaslišiva zvonjenje radijske naprave.
»No tako, zdaj so pa gotovo kaj odkrili.«
Pohiti k vozilu, nekajkrat ga slišim reči: »Razumem,« in: »Bova poskrbela,« potem odloži in nekaj trenutkov molči.
»Vendarle nič?«
»Železniški čuvaj je mrtev. Kdo ve, kako da se je ponoči klatil po progi. Toliko vlakov je preživel, zdaj ga je pa pokosil tovornjak. Nekdo mora tja in ustreliti psa. Nikomur ne dovolita, da se mu približa. Treba je sprostiti železniški prehod, sicer vlak ne more voziti. Zdaj stoji v Jimboliji. Sva edina patrulja v bližini.« Globoko vdihnem.
»Jaz bi raje ostal tukaj. Kdo ve, morda ste imeli prav in se res kdo skriva tam zunaj.«
»Ampak ne igraj heroja. Če se kaj zgodi, to takoj prijavi in ostani v skrivališču. Tu imaš vodo, radijsko napravo in svetilko. Najpozneje v eni uri bom nazaj.«
Vzvratno zapelje iz gozdička, zavije na cesto in izgine v noči. Ostanem v tišini.

Včasih je ponoči vse tam zunaj videti grozljivo. Odvisno je od mesečine, ki deželo bleščeče razsvetli in pokrajini poda skrivnostne sence in obrise. Stojim na široki zaplati zemlje in si mislim, da bi lahko marširal naravnost in obkrožil svet, ne da bi naletel na eno samo oviro.
Tako je, kot da nič ne bi imelo svojega konca in začetka. Vse je brez obrisa, brez teže, brez prehoda. Toda to stanje ne traja dolgo, kajti v temi je tudi mejni pas, nem. Lahko ga prezreš, lahko mu obrneš hrbet, ampak vedno je tam. Ima svojo privlačno silo, v tisti okolici je bil edina gotovost. Njemu služimo.
Med Badeajevo odsotnostjo nameravam razmisliti o tem, kaj bom naredil s svojim življenjem. Naj rijem po angleški zemlji ali naj ostanem na tej in strmim v temo. Naj grem nekaj metrov čez cesto, kot je menila babica.
Ampak razmislek ne pride na vrsto, ker se ponovi migljanje, ki ga je zaznal Badea, tokrat le lučaj stran. Umaknem se v kritje in refleksno zatipam tok pištole. Napeto prisluhnem, če bi slišal prihuljene glasove ali korake, in dejansko je tam nekdo, ki se mi približuje, ampak je še na drugi strani na srbskem koruznem polju. Potem se prikaže postava, otovorjena z vrečo, in šepa čez pas, točno proti mojemu skrivališču. Postane, z mobilnikom na kratko osvetli pot, potem se spet začne premikati.
Kako lahkomiselno, pomislim. Točno v roke mi pada.
Še nekaj korakov in stala bo pred gozdičkom brez možnosti, da se skrije. Šele zdaj v postavi prepoznam moškega. »Pridi bliže,« zašepetam. Samo še deset ali petnajst metrov naju ločuje, odloži vrečo, se pretegne in išče, kot se mi zdi, odprtino med drevesi, da bi se prebil v gozdiček. Tam bo njegovo početje veliko težje prekiniti. Izvlečem pištolo, vanj usmerim soj svetilke in zakličem: »Stai! Maˆinile sus și în genunchi!«
Človek začne jamrati in govoriti v jeziku, ki ga ne prepoznam. Čeprav me očitno ni razumel in še naprej stoji, namesto da bi pokleknil, dvigne roke. Vztrajno govori v mešanici arabščine in angleščine, to sem vmes dojel. Po angleško mu odvrnem, naj poklekne, kar takoj naredi.
»Kako vam je ime?«
»Halim. Ne streljati, jaz ne nevaren.« Zdaj govori samo še polomljeno angleščino.
»To vsi pravijo. Iz Sirije?«
»Madžarska. Oni mene zasačili in pripeljali nazaj v Srbijo. Srbi mene vtaknili v taborišče, ampak od tam jaz pobegnil.«
»In kaj iščete tukaj?«
»Stran v Nemčijo. Verjamem, veliko dni hodil v krogu. Kje jaz tukaj?«
»V Republiki Romuniji. Ilegalno ste prišli čez mejo. Moram vas prijeti. Pustite roke gor. Moram vas videti.«
Samo v nekaj korakih sem pri njem. V soju luči vidim utrujen, shujšan, neobrit obraz. Obraz slehernika. Moški, ki ni starejši od mene, povprečen človek, bos in neumit, v umazanih, luknjastih oblačilih. Odložim svetilko in vzamem radijsko postajo, pri tem pa imam orožje še vedno usmerjeno vanj.
»Prosim, mene pustite oditi,« ječi. »Noben problem. Jaz iti enostavno nazaj.«
Po kolenih se mi približa, tako da se moram umakniti.
»To moram javiti.«
»Ampak nočem Romunija. Romunija ni dobra. Jaz Nemčija.«
»Vsi želimo tja, slej ko prej. Zdaj pa mir.«
Oglasi se policist, ki je v nočni izmeni, in ne brez ponosa mu poročam ilegalen prestop meje, ki pa sem ga zaustavil, preprečil, zaustavil in preprečil.
»Kaj si ga zdaj, preprečil ali ustavil?« posmehljivo vpraša. »Kot lahko razberem s tvoje toplotne slike, nisi na mejnem pasu, temveč na robu gozda.«
»Tako je. Tukaj sem ga prijel.«
»Potem ga nisi preprečil, ampak zaustavil.«
»Zaustavil ali preprečil, saj je vseeno. Moški stoji pred mano, nekdo mora priti in ga odpeljati.« Na drugi strani je vse tiho.
»Kje praviš, da si?«
»Pred gozdičkom. Saj me vendar lahko vidite.«
»Da, tebe vidim. Malo se premakni.« Naredim, kot mi je zaukazano.
»Da, jasno in razločno. Ampak poleg tebe ne vidim nikogar več. Ti si edini vir toplote daleč naokrog.«
»Če pa stoji pred mano!«
»Zdaj me pa dobro poslušaj. Moje naprave tukaj pravijo, da si tam zunaj čisto sam. Moje naprave so iz Nemčije in če moje naprave pravijo, da ni tam nikogar, potem ni tam nikogar. Nemškim napravam zaupam bolj kot tvojim romunskim očem.«
»Ampak …«
»Nehaj se šaliti, sicer dobiš ukor. Počakaj, da pride Badea nazaj, potem se spet javita pri meni. Končano.« In odloži.
Presenečeno in nejeverno pogledam svojega ujetnika in ga spet obsvetim, kot bi se želel prepričati, da je res tam. Z eno roko se podrgnem po obrazu in hočem spet poklicati, potem pa si raje premislim. Počakal bom, da se Badea vrne.
V tem trenutku začne moški spet stokati, se vrže na tla in si puli lase. S pestmi tolče po zemlji.
»Kaj je zdaj to?« rečem. »Umirite se.«
Ampak videti je, kot da je izgubil ves razum, Boga in svet preklinja in dolži za svojo usodo. Tolče se po prsih, se popolnoma iztegne, njegov glas postaja izčrpan in zlomljen. Še nikoli nisem razumel tako malo, pa vendar tako veliko. Ko ga končno zapustijo moči, samo obleži. Borim se sam s sabo, kajti po eni strani želim paziti nanj, po drugi pa moram ostati previden. Moški, kot je on, pripravljen na vse, bi mi morda hotel tudi iztrgati orožje. Kaj če ima vendarle kaj za bregom, če se je naučil pretvarjati, če je mogoče zmožen ubijati? Saj so nas vendar posvarili.
Nekaj trenutkov še ihti, potem utihne, se vzravna.
»Vse v redu? Ne boj se, lepo bomo ravnali s tabo.«
Iz vasi je slišati pasji lajež. Ne premakne se. Presneto, kaj pa zdaj, si mislim. »Gotovo si žejen. Vodo imam.« Pred noge mu vržem steklenico.
Počasi se v njegovo telo vrne življenje, z obema rokama se drgne po obrazu, kot bi se hotel zbuditi iz groznih sanj. Glasno zavzdihne, potem se spet pomiri.
»Pij.«
»Nisem žejen.«
»Kaj je v vreči?«
»Hrana. Obleke.«
»Imaš orožje?«
Začne se smejati.
»Orožje, razumeš?«
»Razumem.« Odkima.
»Vrzi mi vrečo.« To naredi.
»Si sam ali so tam še drugi?«
»Jaz zelo osamljen človek,« pravi tiho.
Svetilko usmerim na mejno polje, ampak ne prepoznam ničesar sumljivega.
»Tvoja stopala krvavijo. Kje imaš čevlje?«
»Ukradli po poti. Že dneve sem brez.«
»Tako se rane okužijo. Vzemi vodo in jih očisti. Pozneje te bomo v centrali oskrbeli.«
»Ampak jaz ne centrala, jaz Nemčija.«
»S takimi stopali ne boš prišel daleč.«
»Če jaz vstanem in počasi grem nazaj, ti streljati?«
»V noge te moram ustreliti.«
Seže po steklenici in pije. Medtem sem se usedel malo stran od njega. Osvetlim svojo uro, najpozneje v pol ure bo Badea spet tukaj in bo vedel, kaj storiti.
»Ti spraševati veliko,« pravi čez nekaj časa. »Imaš obraz?«
Svetilko držim tako, da me lahko vidi.
»Mlad si,« reče.
»Šestindvajset.«
»Jaz eno leto več. Ti že boriti? V vojni?«
»Tukaj ni vojne.«
»Jaz tudi ne boriti, čeprav hočejo. Ampak jaz kuhar, jaz znam dobro kuhati. Rečem jim: 'Zakaj boriti, če lahko dobro ješ?'«
»Komu si to rekel?«
»Nisem dobro poznal. Moški v moji hiši. Rečejo, oni ubijejo mene, mojo ženo in hčer. Rečejo, jaz moram boriti.«
»In kaj si naredil?«
»Jaz dobro kuhati zanje. Oni prinesejo vse, kar jaz potrebovati, potem jaz delam taskíja in makdús, po receptu babice, in mahši in mulúhija. Mi pravimo: mulúhija je hrana bogov. Oni tako veliko pojedli, da so postali utrujeni in zaspali. Zelo globoko spali. Moja žena in jaz in hčerka skozi okno ven, nato tečemo stran. Veliko tečemo. Ni konca.«
»«Kje je tvoja žena? Tvoj otrok? Na polju?« Posvetim na polje za njegovim hrbtom. »Lahko pridete ven. Nič se vam ne bo zgodilo.«
Še vedno molči.
»Nista tam?«
Srepim v njegov obraz.
»Si lačen?« vpraša. »V vreči star kruh od kmeta in nekaj jabolk. Deliva, prav?«
Pobrskam po njegovih rečeh ter mu vržem kruh in jabolka.
»Jaz ne smem ničesar vzeti,« rečem.
»Ampak gotovo si lačen.«
Na kolenu razlomi hlebec kruha, mi vrže en kos in eno jabolko.
»Ti jesti. Ni strup. Če hrana darilo, vedno moraš jesti.«
Kos kruha in jabolko počasi potegnem k sebi, jabolko obrišem ob hlače in ugriznem vanj.
»Ti družina, žena, otrok?«
»Moja mama je v Avstriji, babica je doma. Babica tudi dobro kuha. Mama ne.«
»Kuhati kaj romunsko?«
»Sarme, na primer.«
»To poznam. Jaz delati tudi to. Turško.«
»Tudi čorbo?«
»Tudi. Jaz narediti restavracija v Romunija.«
»No, vidiš? Romunija ni tako slaba.«
»Še nikoli veliko slišal o tej deželi.«
»Jaz tudi ne o tvoji. Samo o vojni.«
»Ti poznati Nemčija?«
»Ne. Ampak veliko ljudi od tukaj je tam.«
»Kako potem jaz tukaj, če vsi Nemčija?«
»Jaz bi šel morda v Anglijo.«
»O, Anglija tudi v redu. London, veliko mesto, veliko dela, FC Liverpool, ampak hrana slaba.«
»Jaz sem bolj za Manchester United.« Počakam. »Kje je tvoja žena?«
Par minut molči, videti je, da se bori sam s sabo, nato se premaga:
»Poznaš Izmir? Turško mesto. Veliko Sircev, od tam čoln na Lezbos, Grčija. Jaz v Izmirju delam kot kuhar, ni dobro življenje, ampak življenje. Turki ne ljubijo Sirce, mi odvzamemo delo, delamo ceneje, veliko problemov. Grožnja, jezni pogledi, spimo v šotoru. Govorim z ženo, rečem, Nemčija dobra, ona reče, ampak ne dom, jaz rečem, dom mrtev, bolje Nemčija, jaz obljubim ženi Nemčija dobra, veliko govoriva, celo noč, veliko noč, potem jaz odločim. Jaz moški, jaz moram odločiti, žena mora sprejeti. Mi kupimo tri rešilne jopiče in plačamo tisoč petsto dolarjev, ena-pet-nič-nič, za prostor na čolnu. Čoln slab, rešilni jopiči slabi, mrtvi. Mrtvi!« Nekaj časa molčiva. »Zdaj grem jaz sam Nemčija. Moram Nemčija. Moram. Za ženo in otroka moram.« Na kratko pomolči. »Pusti me iti.«
»To ne gre.«
»Če jaz kuham zate, ti drugo mnenje.« Nasmehnem se.
»Ja, mogoče.«
V tišini noči se od daleč sliši zvok motorja.
Vstane in mi da znak. Tudi jaz vstanem, naredim nekaj korakov proti njemu in mu pomolim vrečo z njegovim imetjem.
»Ti streljati, ni problem.«
Avto, ni ga še videti, prihaja vedno bližje. Čez največ dvesto metrov bo Badea zavil v gozdiček. Vem, da lahko s te razdalje vidi svetilko, zato jo ugasnem. Ko si Halim naloži vrečo na rame, ga trdno primem za rokav, on se ustraši. V naglici si odvežem čevlje in mu jih dam.